Centralno ogrevanje

Kakšen oljni kotel izbrati, če moramo zamenjati starega?

Kurilno olje, ki je fosilno gorivo in med vsemi energenti (razen premoga) najbolj obremenjuje okolje z izpusti ogljikovega dioksida, bi morali uporabljati v kotlih z najsodobnejšo tehnologijo delovanja. To so trenutno kondenzacijski kotli, ki zagotavljajo najbolj čisto zgorevanje in najvišje izkoristke delovanja sistema za centralno ogrevanje. Kondenzacijski kotli poleg tega brez težav in izgub prilagajajo delovanje potrebam po toploti, povezani so z vremensko vodeno regulacijo in se odzivajo na zunanje temperature. Izkoristki, ki dosežejo do 105 odstotkov, so tako visoki, ker se izkorišča tudi toplota v dimnih tuljavah kondenziranih dimnih plinov. Ti kotli zato porabijo manj energenta za boljše učinke, v primerjavi s še vedno zelo razširjenimi visokotemperaturnimi starejšimi kotli so tudi za 30 odstotkov učinkovitejši.

Čist gorilnik in kotel pomenita večjo učinkovitost

Dejstvo je, da kondenzacijski kotli najbolj učinkovito delujejo v kombinaciji z nizkotemperaturnimi ogrevali, torej s talnim, stenskim ali stropnim gretjem. Vendar jih lahko povežemo tudi z obstoječimi radiatorji, če imajo ti dovolj veliko površino in če jih imamo zadostno število. Ali bodo novi kotel in radiatorji združljivi, učinkovitost sistema pa zadostna, mora preveriti strokovnjak, projektant, čeprav po njihovih izkušnjah v večini primerov ni večjih težav. V večini starejših hiš so obstoječi sistemi za centralno ogrevanje predimenzionirani, kar velja tako za moč kurilnih naprav kot za število in dimenzije radiatorjev.

Kakšna je razlika med visokotemperaturnim in kondenzacijskim kotlom?

Pri visokotemperaturnih sistemih moramo vodo, s katero grejemo radiatorje, ti pa toploto oddajajo v prostor, segreti na približno 80 do 90 stopinj Celzija. Pri nizkotemperaturnem režimu delovanja bo za želeno toploto v prostoru zadostovalo, da vodo v ogrevalih, ki so običajno talno, stensko ali stropno gretje, segrejemo na 60 do 70 stopinj Celzija. Za to je potrebne manj energije. V sodobnih, dobro toplotno izoliranih stavbah bo zadostovalo, da vodo segrejemo celo le na 30 do 40 stopinj Celzija. Iz tega lahko sklepamo, da bo v starejši neizolirani hiši kondenzacijski kotel deloval v režimu, ki je bliže nizkotemperaturnemu, zato bo njegova učinkovitost manjša, kakor če bi bila hiša toplotno izolirana, ogrevala pa ploskovna. V nekaterih primerih je zato morda bolje izbrati nizkotemperaturni kotel. Če gledamo dolgoročno, pa je najbolje hišo najprej dobro izolirati, zamenjati stavbno pohištvo in izbrati kondenzacijski kotel, če seveda nimamo možnosti izbire do okolja prijaznejšega vira ogrevanja oziroma izrabe obnovljivih virov energije.

Kdaj kupiti kurilno olje in kako plačati?

Pravila, kdaj je najboljši čas oziroma kdaj je cena kurilnega olja najnižja, ni. To potrjuje nihanje cen v preteklih letih, ki ni bilo vezano na letni čas ali kurilno sezono, saj nanj vplivajo precej bolj zapleteni dejavniki. Predlani je bilo na primer olje najcenejše sredi marca in najdražje konec oktobra in v začetku novembra, kar je nekako razumljivo. Vendar če pogledamo leto 2008, ugotovimo, da je bila cena razmeroma nizka februarja, najvišja julija, potem pa je padala, bolj ko se je približevala kurilna sezona, in decembra dosegla najnižjo točko. Lani je cena kurilnega olja od februarja do julija rastla, nato počasi padala. Za liter kurilnega olja je treba odšteti 0,741 evra, kar je več od najvišje cene predlani. Vprašanje je tudi, ali vso potrebno zalogo kupiti naenkrat ali večkrat manjšo količino. Z večkratnimi nakupi razporedimo obremenitev gospodinjskega proračuna in morda lovimo nižje cene, vendar tudi tvegamo podražitev, predvsem pa je treba preveriti, koliko dobavitelji zaračunajo vsakokratno dostavo goriva. Pri nekaterih ponudnikih bolj splača plačilo na tri obroke, saj vsi ponujajo obročno odplačevanje. Najceneje je poiskati dobavitelja, ki količino nad 1000 litrov pripelje brezplačno, in plačati z gotovino v enkratnem znesku, tako bo centralno ogrevanje lahko grelo kar nekaj časa.

Ali je kakovost kurilnega olja različnih dobaviteljev različna?

Kakovost kurilnega olja lahko pri različnih ponudnikih nekoliko odstopa. Kupec mora preveriti oziroma od ponudnika zahtevati podatke o kurilni vrednosti, ki mora biti najmanj 10,08 kWh/l. Pomembni sta tudi vsebnost žvepla in temperatura, pri kateri je olje še v tekočem stanju. Predpisano je, da mora biti olje tekoče vsaj še pri – 9°C. Še bolje je, da ohrani tekoče stanje tudi pri bistveno nižjih temperaturah. Vendar kakor pravijo na ministrstvu za okolje in prostor ter na ministrstvu za gospodarstvo, okoljski predpis – uredba o fizikalno-kemijskih lastnostih tekočih goriv iz leta 2006 – določa lastnosti goriv z vidika varstva okolja oziroma zmanjševanja onesnaževanja zraka, zato morajo dobavitelji zagotoviti predpisane zahteve za vsa goriva. Torej se med seboj ne morejo bistveno razlikovati in odstopati po kakovosti, ki jo z monitoringom goriv preverjajo pooblaščeni izvajalci.

S katerim energentom lahko nadomestimo kurilno olje?

Pravzaprav z vsakim, če nam to dopuščajo prostorske in druge možnosti. Ena od preprostejših možnosti je prehod na zemeljski plin, ki kljub fosilnemu izvoru manj obremenjuje okolje, upoštevajoč kurilno vrednost, pa je tudi cenejši od kurilnega olja. Vendar je uporaba zemeljskega plina odvisna od tega, ali je v neposredni bližini že narejeno daljinsko distribucijsko omrežje ali ne. Zelo dobro, do okolja prijazno in poceni je ogrevanje z lesno biomaso, v individualnih hišah največkrat s poleni ali peleti. Prostor, ki je bil namenjen skladišču kurilnega olja, lahko izkoristimo za zalogovnik peletov ali polen, kotli zanje pa tudi niso bistveno večji od oljnih. Tretja možnost je izbira toplotne črpalke, še posebno če imamo dovolj prostora za položitev zemeljskega kolektorja ali če je na parceli podtalnica z zadostnim pretokom in če nameravamo hišo toplotno izolirati. Če moramo menjati obstoječi oljni kotel, vsekakor velja razmisliti o vseh drugih možnostih, saj so vse do okolja prijaznejše, stroški za enegente oziroma ogrevanje pa nižji, tako da se višja začetna investicija povrne v razumnem roku nekaj let.

Zakaj je čist kotel na kurilno olje tako zelo pomemben?

Po podatkih Energetske bilance RS za leto 2009 se še vedno skoraj polovica slovenskih gospodinjstev za centralno ogrevanje poskrbi s kurilnim oljem. Večina energenta se porabi v deset in več let starih oljnih kotlih, ki so nekateri bolje, drugi slabše vzdrževani. Po izkušnjah serviserjev uporabniki prepogosto pozabljajo, da lahko z vzdrževanjem kljub starosti kurilnih naprav vsaj nekaj naredijo za njihovo učinkovitejše delovanje, ter manjšo rabo energije in manjše izpuste ogljikovega dioksida v ozračje. V nadaljevanju so odgovori na deset najpomembnejših vprašanj, ki bi jih morali poznati vsi uporabniki oljnih kotlov in kurilnega olja. To so vprašanja, o katerih je treba vsakič znova razmisliti in potem ukrepati še pred začetkom prihajajoče kurilne sezone ali pred menjavo starega kotla z novim.

Kaj lahko pred kurilno sezono naredimo sami, da bo delovanje ogrevalnega sistema čim bolj učinkovito?

Najbolj pomembno je, da pokličemo serviserja. Druga naloga lastnika individualnega sistema za centralno ogrevanje na kurilno olje je, da pokliče dimnikarja, ki bo očistil kotel in dimnik ter izmeril količino posameznih dimnih plinov. To lahko naredi ob koncu kurilne sezone ali pred njo. Sami lahko poskrbimo še, da je prostor, v katerem je oljna peč, dovolj čist, predvsem naj bo v njem čim manj prašnih delcev, ki jih gorilnik med delovanjem vleče nase, kar vpliva na njegovo delovanje. Sami lahko pregledamo tudi, ali je v radiatorjih oziroma v celotnem sistemu dovolj vode. Radiatorje je treba najprej odzračiti, potem pa preveriti, ali je tlak v sistemu, ko je peč mrzla, približno en bar. Le tako bo ogrevalna voda dosegla tudi od kotla najbolj oddaljene radiatorje.

Kaj mora narediti serviser?

Serviser mora očistiti gorilnik, izmeriti vsebnost posameznih dimnih plinov oziroma izkoristek kotla, pregledati regulacijo in po potrebi ogrevala v prostorih. Najbolj pomembno je, da dobro očisti gorilnik, kar naredi s posebnim sesalnikom. Zamenjati je treba tudi razpršilno šobo, pregledati vžigalne elektrode, očistiti filter v oljni črpalki in zamenjati filter v glavnem oljnem lončku. Ko je to narejeno, serviser izmeri še količino dimnih plinov in s tem preveri oziroma potrdi, da bo delovanje kotla kar najboljše.

Zakaj je čistoča kotla in gorilnika tako pomembna?

Oboje vpliva na kakovost oziroma učinkovitost delovanja kotla, hkrati pa zagotavlja, da bomo v ozračje spuščali manj ogljikovega monoksida in dioksida oziroma bosta v dovoljenih mejah in bomo porabili manj energenta. Vse je namreč odvisno od čistosti zgorevanja energenta, ki jo lahko dosežemo le z dobro vzdrževanim in čistim gorilnikom, kar vpliva na vrednosti dimnih plinov, in s čistim kotlom, od česar sta odvisna izstopna temperatura dimnih plinov in izkoristek. Na stenah kotla se bo med gorenjem nabiralo manj nečistoč. Zaradi teh je absorbcija toplote manjša, kar pomeni, da se je del po nepotrebnem izgubi skozi dimnik, namesto da bi se prenesla na vodo v sistemu za centralno ogrevanje. Po nekaterih izračunih vsak milimeter oblog lahko pomeni za približno šest odstotkov manjši izkoristek toplote.

Kako vzdrževati in čistiti skladišče za kurilno olje?

Strokovnjaki priporočajo, da ga ustrezno očistimo vsakih pet oziroma najmanj vsakih sedem let. To je čas, v katerem se kljub čistosti energenta, ki naj bi jo zagotavljali dobavitelji, na dnu nabere nekaj usedlin in vode. Če usedline dosežejo nivo sesalnega koša, skozi katerega se sesa olje, bo umazanija prišla do gorilnika, zamašila sistem in onemogočila njegovo delovanje. Vendar je treba vedeti, da se čiščenja rezervoarja ne smemo lotiti sami, temveč ga mora opraviti za to usposobljena oseba oziroma podjetje, ki mora poskrbeti tudi za varno uničenje nečistoč.

Centralno ogrevanje, nameščanje cevi

Centralno ogrevanje potrebuje pravilno narejeno cevno omrežje. Za pretakanje tople in hladne vode najpogosteje uporabljamo navadne šivne ali brezšivne cevi iz jekla. Same cevi lahko spajamo s fitingi, s prirobnicami, ki se jih navari na cev. Druga opcija je, da cevi kar zvarimo skupaj. Ta sistem je najbolj enostaven in varen.

Fitingi za spajanje cevi za centralno ogrevanje so na voljo v različnih oblikah. Lahko so navadni, kotni, T oblike ali križne izvedbe. Najpogosteje so narejeni iz temprane litine. Sam fiting namestimo tako, da cevi na navoju namestimo predivo, ki ga namočimo s firnežem ali oljem. Fiting nato privijemo tako močno, da je spoj resnično tesen.

Prirobnice so navadno standardnih mer, s katerimi najpogosteje spajamo armaturo s cevmi. Prirobnico moramo pred spajanjem privariti na cev. Med dve prirobnici ne smemo pozabiti namestiti tesnilo. Tak sistem montiranja cevi je najboljši v primeru, ko vemo da bo cevi treba odstraniti, zamenjati ali popraviti.  Zvarjeni spoji so zagotovo cenejši, bolj enostavni in zagotavljajo boljše tesnenje, vendar pa jih ne moremo razstaviti.

Sestavljeno cevno omrežje za centralno ogrevanje moramo pred samo uporabo preizkusiti na tesnost. Pri vodnih kurjavah lahko preizkusimo v hladnem s tlakom, ki je vsaj za 1,5 bara višji od oznejšega obratovalnega in ne sme biti manjši od 4 barov nadtlaka. Manometer po 15 minutah ne sme pokazati padca tlaka v sistemu. Po tem preskusu končno zakurimo in ogrejemo medij na visoko temperaturo pri tem pa skrbno opazujemo sistem.

Pri nameščanju cevi moramo biti pozorni, da niso recimo trdno zabetonirane, saj se cevi s temperaturo raztezajo. Cevi so zato pogosto položene vidno ob steni, pri čemer so fiksirane s objemkami. Držala morajo biti takšna, da se cev lahko premika. Težje cevi se navadno vpne v nekakšne ležaje. Ti se lahko premikajo, kljub temu, da je cev trdno vpeta na razdelilniku v kotlovnici in na grelniku.

Premikanje cevi je zelo pomembno, saj se zaradi zvišanje temperature vode cevi raztegujejo. Za jeklene cevi pri toplotnem ogrevanju je ta raztezek približno 1mm/m. Cevovodi navadno niso ravni, vendar ob pravilno spetih ceveh raztezke prevzame kar sistem sam. Pri daljših, ravnih cevovodih pa moramo vgraditi kompenzacijske elemente. Pri vgrajevanju teh elmentov ne smemo pozabiti, da morajo biti cevi gibljive.

Centralno ogrevanje in različne vrste radiatorjev

Centralno ogrevanje najpogosteje vežemo na radiatorje, saj je danes tak sistem ogrevanja najbolj enostaven in priročen. V sistem lahko vključimo zaželjeno število členov, ki zagotovijo enakomerno ogrevanje prostorov, poleg tega pa ne zavzamejo veliko prostora.

Najpogostejši so uliti in jekleni radiatorji. Uliti radiatorji se najpogosteje uporabljajo v primeru ko ogrevamo s paro. Drugače imajo uliti radiatorji kar nekaj slabosti. Zahtevajo namreč več prostora, so težji in dražji, njihova prednost je predvsem v tem, da so veliko bolj odporni proti koroziji. Jekleni radiatorji so v primerjavi z ulitimi veliko lažji, predstavljajo pa tudi nižji strošek. Njihova tesnilnost navadno ni ravno velika zato se jih ne uporablja v sistemih, kjer je statični tlak vode večji, kot ga lahko prenesejo radiatorji iz jekla. Jeklene radiatorje na prvi pogled prepoznamo po reberni strukturi. Število reber je lahko različno. Poleg rebernih so zelo pogosti tudi vrstni radiatorji. Ti radiatorji so narejeni tako, da so posamezne vrste skupaj spojene s posebnimi pušami, na zunaj pa pogosto izgledajo lepše.

Na trgu danes lahko zasledimo tudi aluminijaste radiatorje za centralno ogrevanje. Prednost te vrste radiatorjev je v tem, da lahko oddajo veliko večjo toploto. Prepoznamo jih po ravni sprednji ploskvi, za katero se skrivajo pokončna rebra, med katerimi se zelo intenzivno menja ogrevan zrak.

Namestitev radiatorja

Radiator za centralno ogrevanje je skoraj vedno nameščen pod oknom, saj je tam izguba toplote največja. Zaradi cirkulacije toplega in hladnega zraka se bo enakomerno ogreval celoten prostor. Radiator se navadno postavi na konzole ali noge, na steno pa ga pričvrstimo s držali. Strokovnjaki priporočajo, da je nameščen radiator od stene odmaknjen najmanj 40 mm, od tal pa najmanj 70 mm. S tako postavitvijo zagotavljamo zadostno cirkulacijo zraka, kar omogoča optimalno oddajaje toplote.

Dotrajane radiatorje za centralno ogrevanje lahko tudi obnovimo. Za to potrebujemo posebne lake, ki jih odlikuje odlična toplotna prevodnost. Pomembno je, da radiator prebarvamo še preden zaženemo centralno ogrevanje. Tako se bo lak lahko počasi in pravilno osušil in otrdel. V nasprotnem primeru bo zaščitna plast laka kmalu neustrezna, kar pomeni, da bo potrebna ponovna obnova radiatorja za centralno ogrevanje.

Centralno ogrevanje ne more brez varne kotlovnice

Centralno ogrevanje mora imeti v ustreznem prostoru v stavbi locirane vse aparature in protipožarne elemente, ki so nujni za varnost zgradbe. Tak prostor je kotlovnica, v kateri so nameščeni ustrezni kotli in gorivo. Lega kotlovnice je odvisna predvsem od položaja dimnika, navadno pa se nahajajo v kleti. Pri planiranju kotlovnice je pomembno, da upoštevamo velikost kotlov. Nujno potrben je namreč zadosten maneverski prostor, da lahko kotel oskrbujemo, popravljamo, menjamo in uporabljamo. Največja napaka, ki jo mnogi naredijo je, da v istem prostoru planirajo tudi shrambo goriva. Zaradi protipožarne varnosti je bolje, da je gorivo locirano v ločenem prostoru. Tako se izognemo vžigu shranjenega goriva.

Kotlovnice za centralno ogrevanje morajo ustrezati določenim standardom. Stene in strop kotlovnice morajo biti varni pred ognjem. Najpomembneje je, da so tla narejena in negorljivega materiala. V kurilnici mora biti zagotovljeno tudi prezračevanje. Odprtina ali kanal za dovod zraka mora imeti vsaj 50 % preseka dimnih tuljav. Odvodni kanali pa vsaj 25 % preseka dimnih tuljav. Osvetljava prostora naj bo po možnosti direktna, električna osvetljava pa po varnostnih predpisih. Najpomembneje je, da je zadostno osvetljena sprednja stran kotla. Priporočljivo je tudi, da je v tleh lociran odvod vode v kanlizacijo, na steni pa umivalnik. Pri kotlovnicah na trdo gorivo morate predvideti tudi prostor za odlaganje pepela, ki ga lahko hranimo v primernih posodah.

Shramba goriva

Centralno ogrevanje na tekoča goriva potrebuje poseben zbiralnik za gorivo, ki je navadno nameščen zunaj stavbe. Za trdna goriva pa mora biti na voljo primerno velik prostor, od koder ročno ali mehansko transportiramo gorivo do kotla. Tak prostor mora imeti ustrezne vsipne odprtine, da lahko gorivo dovažamo in vsujemo skozi odprtino. Zaloga goriva optimalno vsebuje kurjavo za vsaj tri tedne. Količina je seveda odvisna tudi od možnosti dobave in od velikosti shrambe.

Centralno ogrevanje, različne vrste sistemov

Centralno ogrevanje v osnovi pomeni, da toploto, ki nastane zaradi zgorevanja goriva, s pomočjo nekega medija (navadno voda, para, zrak) prenašamo v ogrevani prostor. V skladu s to osnovno definicijo strokovnjaki ločijo navadno centralno ohrevanje in daljinsko centralno ogrevanje. Prvo ima kurišče v ogrevanjem objektu, v drugem pa  toploto prenašamo po celem mestu.

Ogrevanje prostorov z lokalnimi ogrevali je zagotovo najbolj preprosto. Poleg tega, da je investicija relativno majhna, razpolagamo tudi z veliko fleksibilnostjo sistema. Ogrevamo lahko enega ali več prostorov, in tako močno ter takrat, kot sami želimo. Toplota, ki jo pridobimo s kurjenjem goriva, se prenaša skozi steno peči v prostor, ohlajeni nastali dimni plini pa se odvajajo skozi dimnik. Gorivo namreč potrebuje zrak za zgorevanje. Kisik iz zraka se kemično spaja z elementi v gorivu, končni produkt pa je toplota in dimni plini.  Tako centralno ogrevanje pa ima tudi svoje slabosti. Kuriti moramo sami, poskrbeti moramo torej za gorivo in odvoz pepela, tudi izkoristek je navadno manjši, temperature v prostorih so lahko različne, lokacija peči pa je vezana na dimnik.

Daljinsko centralno ogrevanje ima prav tako svoje prednosti. Zagotovo ga odlikujeta večja komfortnost in enakomernost. Ni nam potrebno prenašati goriva in pepela, regulacija toplote pa je enostavna in avtomatizirana. Izkoristek je zaradi strokovnega kurjenja in velikega kurišča tudi večji. Pomanjkljivost takega sistema je zagotovo v tem, da ni na voljo povsod. Danes so redka mesta, ki imajo urejeno daljinsko centralno ogrevanje, poleg tega smo odvisni od režima kurjenja, pa tudi investicijski stroški so veliko večji.

Vrsta ogrevanja

Glede na vrsto ločimo pet tipov centralnega ogrevanja. Prvo je toplovodno ogrevanje, kjer je voda po atmosferskim tlakom. Sistem je odprt, temperatura vode na vrhu omrežja pa mora biti nižja od 100°C, ker bi se sicer v obliki pare izgubljala. Drug tip je vročevodno centralno ogrevanje, kjer ima voda v sistemu višjo temperaturo od 100°C. Sistem je zaprt in pod tlakom, pri višjem tlaku je vrelišče vode višje od 100°C. Čim višji je tlak, tem višja je lahko temperatura vode. Pri tem se voda ne sme uparjati.  Tretja vrsta je ogrevanje s paro nizkega tlaka. Ogrevani medij je para z nadtlakom največ do 0,5 atm. Para se v grelniku kondenzira, kondenzat pa pri tem teče nazaj v kotel. Četrto je ogrevanje s paro visokega tlaka se uporablja izjemoma, najpogosteje v industriji. Centralno ogrevanje lahko poteka tudi prek dovajanja toplega zraka, ki obenem služi kot prezračevanje.

Pri toplovodnem centralnem ogrevanju ločimo gravitacijsko in črpalčno ogrevanje. Pri gravitacijskem ogrevanju se voda dviguje v dvižnih vodih, ker je topla in ima zato manjšo gostoto. V grelnikih se ohladi in zato pada, specifično težja, nazaj v kotel. Hitrost pretoka je v tem majhna, kar pomeni, da morajo cevi imeti velik premer, da pride v grelnik zadostna količina toplote. Pri takem sistemu so izgube precejšne, saj zaradi počasnosti sistema, voda izgubi veliko toplote preden doseže grelnik.

Črpalčno centralno ogrevanje, kot pove že ime, deluje zaradi črpalke, ki potiska vodo po ceveh. Ker je potisna sila dovolj velika, so lahko tudi upori v cevovodih večji. Prednost tega sistema je tudi v tem, da so cevi lahko z manjšim premerom, po katerih bo voda tekla z večjo hitrostjo. Tako topla voda do grelnikov priteče prej, kar pomeni, da pride do manjših toplotnih izgub. Sistem je nasplošno ugodnejši od gravitacijskega. Edina pomanjkljivost je, da je črpalka vezana na električno omrežje. Če pride do prekinitve toka, tudi centralno ogrevanje ne deluje.

Centralno ogrevanje – zakaj meriti porabo toplote?

Centralno ogrevanje stanovanja je ponavadi največji med tekočimi stanovanjskimi stroški. Nesprejemljivo je, da ga plačujemo po kvadraturi oz. neodvisno od svoje porabe. Ljudje imamo namreč različne življenjske navade. Nekdo ima v stanovanju vroče, drugi odpira okna, tretji varčuje, zato je prav, da vsak plača svojo porabo.

Po uvedbi plačevanja v skladu s porabo stanovalci zapirajo okna, jih dodatno zatesnijo, znižajo temperaturo v prostoru itd. Če pomislimo, da samo za 1°C nižja temperatura v prostoru pomeni 6% prihranka pri energiji, je logično, da se stanovalci obnašajo bolj varčno. Samo finančni prihranek bo tisti, ki bo ljudi spodbudil, da zagotovijo bolj varčno centralno ogrevanje.

Zato ne preseneča, da plačevanje toplote po kadraturi v tujini zavračajo kot zastarel in nepravičen način. Številnim državam, v katerih je merjenje porabe za ogrevanje po stanovanjih že obvezno, se je pridružila tudi Slovenija. Ukrep bo obvezen tudi v Sloveniji od 1. oktobra 2011 dalje.

V praksi največkrat dosegamo od 20- do 0-odstotne prihranke toplote. Prihranki so odvisni od tega, kako centralno ogrevanje poteka, ter od same stavbe. Starejše stavbe kot največje potrošnice toplote imajo ponavadi največje prihranke. Povprečno stanovanje v Sloveniji ima od štiri do pet radiatorjev. Če predpostavimo, da za centralno ogrevanje porabi 500€ na leto, lahko računamo s prihranki okoli 100€ na leto.

Strošek vgradnje delilnika toplote je okoli 20-35€ na radiator, investicija pa se tako povrne že v letu do dveh, kar je veliko prej kot pri zamenjavi oken ali izolaciji zgradbe.

Centralno grevanje, ki je tako zdravo kot varčno

Centralno grevanje na plin ali kurilno olje je vedno bolj drago. Zato so vedno bolj priljubljeni sistemi, ki zagotovijo skoraj brezplačno centralno ogrevanje. V svetu se IR-paneli uporabljajo že desetletja, v Sloveniji pa je tak način ogrevanja dokaj nov, čeprav ga v medicini uporabljajo že dalj časa.

IR centralno ogrevanje s paneli je najbolj zdrav način ogrevanja, saj ne izsušuje zraka, ne dviguje prahu, izsušuje vlago v zidovih in preprečuje nastajanje plesni, prav tako pa pospešuje tudi zdravljenje pri raznih obolenjih.

Prednost tega ogrevanja je ta, da ogreva stvari v prostoru in ne zraka kot drugi načini ogrevanja. Zato lahko tudi pri prezračevanju prostora še vedno ohrani temperaturo v prostoru. Poleg tega so lahko stroški za centralno ogrevanje nižji za do 70 odstotkov. Vsak prostor je lahko posebej reguliran, ni potrebe po dimniku, ne potrebujete kurilnice, prav tako tudi ne potrebujete projektne dokumentacije za ogrevanje pri novogradnjah.

IR centralno ogrevanje je primerno za vse vrste hiš, novogradenj, pri adaptaciji stanovanj, poslovnih prostorov, počitniških hiš. Prav tako je investicija za centralno ogrevanje z IR-paneli cenejša za do 90 odstotkov, saj lahko vsak prostor opremite posebej in vam ni treba opremiti celotne hiše, če tega ne potrebujete. Odpadejo pa tudi stroški vzdrževanja, razbijanje sten ali kakšni večji posegi pri montaži, saj potrebujete za delovanje le elektriko.

IR-paneli so zelo nizki porabniki elektrike, saj najbolj prodajani modeli porabijo od 300 do 50 W na panel. Pri hiši velikosti 120 m2 je investicija okoli 3500 €, poraba v kurilni sezoni pa znaša do okoli 600 €, odvisno od izolacije in uporabe termostatov pa je lahko ta znesek nižji tudi za do 25 %.

Centralno ogrevanje na elektriko se bo v prihodnosti splačalo

Centralno ogrevanje na elektriko bo že čez nekaj let zelo popularno. Centralno ogrevanje na olje se bo namreč podražilo iz 0,22 centov na 0,78 centov, kar pomeni 250% podražitev. Za primerjavo, elektrika se bo podražila za samo 100%.

Prednost pri ogrevanju na elektriko je tudi v tem, da ne bo potrebnih velikih vložkov v drage ogrevalne sisteme, saj bo v prihodnosti zelo popularna gradnja manjših bivalnih prostorov z zelo dobro izolacijo. Posledično se bo potrebovalo manj energije za centralno ogrevanje, prav zaradi tega pa bo vedno bolj smiselno ogrevati z elektriko.

V Evropski uniji je vedno bolj pomembno učinkovito centralno ogrevanje na infrardeče sevalno toploto, ki se ponaša s pozitivnimi učinki na zdravje in ekologijo. Tako imenovani infra paneli pa so zanimivi tudi zato, ker imajo neomejeno življenjsko dobo, sama investicija v tak sistem pa je relativno nizka.

Centralno ogrevanje na elektriko z infra paneli že danes odlikuje nizka cena. Zagotovo se taka vrsta ogrevanja bolj izplača kot pa centralno ogrevanje na olje ali plin. Sami stroški ogrevanja so namreč kar 45% manjši.

Največja ovira za centralno ogrevanje na elektriko pa predstavljajo ljudje. Ujeti so v miselnost, da se centralno grevanje na elektirko ne izplača, kar je bilo resnično pred 20 leti. Čez kratkih 8 let pa bo ravno nasprotno, stroški za centralno ogrevanje na elektriko bodo manjši kot katera druga vrsta ogrevanja.